nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Z okna je videla na dvorišče, ženske so spirale kotle in strgale zažgane ostanke hrane z robov, od nekod se je priklatil pes, njun klatež, neka ženska je zamahnila s palico, da je počilo po njegovem ogoljenem hrbtu, potegnil je rep med noge in zbežal proti izhodu z dvorišča, tam ga je brcnil lendlski stražnik; ko bi ga vsaj ugriznil, je pomislila, a ga ni, cvilež je zbežal na cesto, ta pes je bil zato, da se ga brca, stisnilo jo je v prsih, tudi za psa, ki se je rešil z njima, tudi za mulo, ki je nikjer več ni. Na dvorišču je bilo vse mirneje, fižol je bil pospravljen, rudarji so odšli na delo, romarski moški k počitku, vse se je umirilo v času popoldanske prebave. Samo očaku nekaj ni dalo miru, hodil je med tistimi kotli in brbrajočimi ženskami sem in tja, sem in tja s svojo sivo brado in opletajočo haljo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani