nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zato so bili vsi zadovoljni, ker so šli na romanje v daljno deželo, ker so jim bila, skoraj vsem, nebesa naklonjena ob silnem neurju, ker so imeli polne trebuhe in modro vodstvo in ker so jih čakala še velika doživetja v nemških mestih, vsakdo ima rad mesto, mesto je zavetje, so ulice polne življenja, tudi najmanjše mesto ima več cerkva, mlin in travnik z vislicami,tam blizu živi človek temnega obraza, v majhni hišici blizu travnika, človek, ki se ga vsi izogibljejo, rabelj, a tudi brez njega ne morejo, kdo bi skrbel za to žalostno in nujno opravilo, ko njega ne bi bilo, mesto ima tudi zabavišča, zlate kupole in svetišča, največje je v onem, kjer imajo Zlato skrinjo.
Pri dogorevajočih ognjih je stal tudi župnik od Svetega Roka, Zamaknjen, sam utrujen od izpovedi, utrujen od reke besed, ki se je že vso to pot zlivala vanj. Ljudje so prihajali, drug za drugim, in se spovedovali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani