nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pravzaprav je bila zapuščena cela kmetija, žalosten pogled na dvorišče, kjer je ležal polomljen plug in nekaj črvivih kosov lesa, za katere ni bilo več mogoče ugotoviti, kakšnemu kosu pohištva so pripadali, v hlevu ni bilo nobene družbe za mulo, samo kovinski zarjaveli obroči v steni, na katere so bile nekoč privezane krave, razpadla korita, črna umazanija po tleh, žalosten je pogledna prazen hlev, še mula ga ne mara, tudi hrane ne bo tukaj zanjo nobene, še dobro, da se je napokala marjetic, zjutraj se bo že kaj našlo. Ozirala sta se okrog, kje bi si postlala, pravzaprav se je oziral, je stala ob zidu, morala se je nasloniti, tla so se majala od utrujenosti, mula in sta ji plesala pod padajočimi vekami, te oči so hotele spati, dolgo in trdno, četudi brez lepih sanj. V hiši je bilo polno prahu in miši so se razbežale na vse strani, ko je vstopil, nobenega pohištva ni bilo, vse so razvlekli, tukaj jima še streha v spanju lahko pade na glavo; hlev je bil umazan, od kašče je ostalo nekaj
desk in tramov, slabo je kazalo s prenočiščem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani