nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Velika utrujenost je legla nanje, čeprav je kos poti jezdila, so ji veke padale čez oči, spanje na obronku gozda je bilo kratko, z lepimi sanjami sicer, a kratko, je držal mulo za povodec in jo včasih jezno pocukal, tudi njej se ni več ljubilo hoditi, Še zlasti ne v takšen hrib, pes se je vlekel daleč zadaj. Ko so prišli blizu, so hitro spoznali, da je hiša zapuščena, ljudje so zdavnaj odšli od tod, bolezen ali dolgovi, vojska ali revščina, streha je bila na slemenu nekoliko ugreznjena, še ena zima in stali bodo samo še zidovi. Pravzaprav je bila zapuščena cela kmetija, žalosten pogled na dvorišče, kjer je ležal polomljen plug in nekaj črvivih kosov lesa, za katere ni bilo več mogoče ugotoviti, kakšnemu kosu pohištva so pripadali, v hlevu ni bilo nobene družbe za mulo, samo kovinski zarjaveli obroči v steni, na katere so bile nekoč privezane krave, razpadla korita, črna umazanija po tleh, žalosten je pogledna prazen hlev, še mula ga ne mara, tudi hrane ne bo tukaj zanjo nobene, še
dobro, da se je napokala marjetic, zjutraj se bo že kaj našlo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani