nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi pluje na čolnu, ne more biti tam daleč sam, morda res že spi na travi, nemara sanja blago sliko, zgoraj so beli oblaki, pod njenimi nogami se razteza rdeča paragvajska ravnica, srebrna bleščava reke se vijuga skoznjo, tu spodaj jo vidi, pod obronkom gozda, na katerem ležita, pod travnikom, na katerem mula žveči.
Proti večeru so zavili s ceste v hrib proti osamljeni kmetiji, tam bi utrujeni popotniki pri dobrih ljudeh prenočili. Velika utrujenost je legla nanje, čeprav je kos poti jezdila, so ji veke padale čez oči, spanje na obronku gozda je bilo kratko, z lepimi sanjami sicer, a kratko, je držal mulo za povodec in jo včasih jezno pocukal, tudi njej se ni več ljubilo hoditi, Še zlasti ne v takšen hrib, pes se je vlekel daleč zadaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani