nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
vstane in hodi sem in tja, njegove oči so naenkrat odsotne, ne vidi spomladanskega cvetja in loke ob robu jase, ne vidi zasneženih gora, ki sta jih pustila za sabo, včasih se mi zdi, razvneto govori, kakor da je tam hodil nekdo drug, po tisti širni pokrajini, ki se imenuje Misiones, kakor smo jo mi poimenovali, se pravi prvi jezuiti, Španci, ki so prišli tja, čeprav je to samo ime, kajti takšna je ta zemlja od nastanka sveta: rdeča, velika ravnica, čez katero teče široka Paraná in manjše reke Iguazú, Piratini,, potoki, ki jim ne vem imena, široka ravnica je kot z zelenim vencem obdana z neskončnimi gozdovi, v katerih živijo ptice živih barv in strahotno hitre zveri. zapre oči in ga posluša, samo tako lahko vidi, kar pripoveduje: na koncu ravnice, zgoraj, kjer se začenja morje gozda, tam so veliki slapovi, voda reke Iguazú od vsepovsod pada v globoko brezno, med pršenjem se spreletavajo lastovke, ki gnezdijo v skalah pod slapovi, vsepovsod prhuta tisoče velikih metuljev, na drevesih
visoko zgoraj gnezdijo barvasti ptiči, spodaj pa čez ravnico potem, potem ko se slapovi zgoraj izdivjajo v svojem trušču, teče spokojna in tiha reka, njena gladina se blešči v soncu, indijanski otroci se vozijo na splavih in v čolnih, njihovi očetje lovijo ribe, matere so v yerbales, tam nabirajo zel, ki se ji reče, zdaj mu pravijo jezuitski čaj, od daleč se sliši njihovo petje. zdaj z zaprtimi očmi vse vidi, tudi sliši, čeprav seveda nekoliko po svoje, nekoliko je podobno slikam,ki jih pozna iz knjig, petju iz cerkve, tu se ne moti kaj dosti, slika pa je iz paradiža, videla jo jo je mnogokrat, tam gola in stojita sredi gozda, polno je ovijalk in listja in korenin in prijaznih živali, lepo je moralo biti, zmeraj bi bilo, ko ne bi bilo tistega jabolka, takšen svet je tam v Indijah, pod slapovi, na rdeči ravnici, o kateri pripoveduje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani