nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In na mavrico, tisto mavrico, ki se pokaže daleč na ravnici, kjer izginja, ki je spustil zaveso dežja in odpotoval v daljavo, na mavrico ne smeš pokazati s prstom, ker ti prst odpade. Zdaj manjka samo še, kolikorkrat zakuka, toliko otrok bosta imela Popoldne sedeta na rob gozda, iz bisage se prikaže kruh, slanina, za pest ocvirkov, posušena jabolka, take preproste jedi, kar ostane, dobi klatež, potem se naloka vode iz potoka; mula je še manj zahtevna, prosto se sprehaja po širokem travniku in muli travo ter rumeno spomladansko cvetje, včasih se ozre k njima, ne mara ostati sama, tudi klatež ne, včasih zalaja na mulo, včasih kar tako, na Noetovi barki je lepo, ni deročega vodovja, ves travnik je varni krov za rešene. leže na hrbet, gleda oblake, nebeške popotnike, ki hitijo proti Kelmorajnu, kakšni so tam oblaki? reče, kje? vpraša, tam čez morje, kakšni oblaki potujejo nad tvojimi Indijanci? se nasmehne, takšni kot tu, malo hitrejši so, ni gora, da bi se zagozdili mednje kakor pri
nas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani