nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In spet za kratek čas zaspita, ko sta znova spodaj na cesti, za njima mula, nad njimi potujejo oblaki, pod katerimi se spreletavajo lastovice, ptice Matere božje, kdor jih spomladi prvi opazi, bo vse leto zdrav, to je povedala mama, ki ju zagotovo od nekod gleda, ne sme jim gnezd razdirati, to hiši prinese nesrečo. In na mavrico, tisto mavrico, ki se pokaže daleč na ravnici, kjer izginja, ki je spustil zaveso dežja in odpotoval v daljavo, na mavrico ne smeš pokazati s prstom, ker ti prst odpade. Zdaj manjka samo še, kolikorkrat zakuka, toliko otrok bosta imela Popoldne sedeta na rob gozda, iz bisage se prikaže kruh, slanina, za pest ocvirkov, posušena jabolka, take preproste jedi, kar ostane, dobi klatež, potem se naloka vode iz potoka; mula je še manj zahtevna, prosto se sprehaja po širokem travniku in muli travo ter rumeno spomladansko cvetje, včasih se ozre k njima, ne mara ostati sama, tudi klatež ne, včasih zalaja na mulo, včasih kar tako, na Noetovi barki je lepo,
ni deročega vodovja, ves travnik je varni krov za rešene.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani