nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ampak zdaj ne bo mislila na Dobravo, tam so tudi ljudje in stvari, zaradi katerih je odšla, pav recimo, a ob misli nanj jo vseeno stisne v grlu, še nekoliko bolj kakor ob misli na ovčarja, kje hodi, je še živ? je to jutro v ognju strašne bitke, leži ranjen na postelji brez pomoči? ujame njen pogled, ta dva se že poznata, poglede drugega, kdaj je v njih veselje in kdaj grejo čeznje žalostne sence spominov, kaj ti je, reče, nič mi ni, reče, nekaj sem se spomnila, na psa, pava ne omeni, zakaj bi ga? na pot greva, reče in se nagajivo zasmeje: Pater, na pot bo treba. Omnia ad maiorem, zakliče in se nasmehne, se smeje, mula zarezgeta, kakor da bi bila konj in ne samo mula, pes jima v varni razdalji sledi, veselo zalaja, kakor da bi bil Aronin ne splašeni klatež, mula je krepka, tovorila bo njune bisage, te so lahke, vse kaj težjega je že tovorila, o tem pričajo roževinaste odrgnine na hrbtu, o dolgem in težkem življenju neke mule.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani