nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Še zmeraj sta v grehu, če je ljubezen greh, ampakzdaj sta tudi človeka, ki se poznata, iste zvezde sta gledala nekoč na Kranjskem, ona na Dobravi in on nad turjaškimi gozdovi, skupaj sta, najbrž za zmeraj, pod oknom poje kos, nabija konjem podkve na kopita, mirno jutro je, Katarinin varuh je blizu, topel dan bo, lep za potovanje. Naglo se obleče in teče na dvorišče, mula zadovoljno suva v roke in mu vleče seno iz njih, še zmeraj je hvaležna, ker sta jo rešila iz vode, pes z uborno dlako in lepimi očmi maha z repom, vendar se ne približa, pameten je, boji se ljudi. čehlja mulo za ušesi, takšne živali so pomagale vlačiti les, še zmeraj je kmečki fant, čeprav sholastik, pozna živali, njihove vdane poglede, tope in vdane, tako je gledal tudi njegov oče, turjaški podložnik, topo in vdano.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani