nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Do poznega popoldneva sta se zadržala ob reki, delo bo počakalo, pisma v Buenos Aires, Posadas, pisma v Španijo, Avstrijo in v Italijo, pisma skritim prijateljem na dvorih in v armadah, pismo pruskemu kralju, ki jezuite ceni, čeprav je pripadnik reformacije, še Rusija nas bolje razume, vse bo počakalo, naročila, študij, pogovori s patri in brati, ki želijo premestitve, vse bo počakalo, treba si je vzeti dan ob reki, kjer gladina počasi temni, nima več sijajnega bleska, ampak temno rdečino, karminasto barvo, ni mogoče, da ne bi oba pomislila: krvavo. Ko se vračata v naselje, se v prvem mraku prižigajo bakle, pri vhodu še zmeraj cvilijo škripci in tleskajo majhna kladivca, na sredi trga pripravljajo smolnate bakle, sredi prostranega trga zato, ker se tam ne more nič zažgati, ogenj nikamor ne preskoči v tem suhem, za ta junijski letni čas, ko bi moralo biti vlažno in že tudi deževno, nenavadno suhem večeru, pripravljajo kupe bakel, vsako deseto preskusijo, včasih kdo zatuli
od bolečine, ko mu smola na kožo, takrat otroci veselo zavreščijo in bežijo na vse strani, z baklami bodo v nedeljo zvečer osvetlili vhod v cerkev in ves prostrani trg, lepe binkošti bodo, slavnosten sprejem gostov, slavnostna z oratorijem Nisi Dominus, vojaška parada, že dopoldne bo birma, otroci se veselijo tega dogodka, tudi odrasli se ga veselijo, svetlo bo in slovesno, zunaj bo širok krog teme, veliko zlih in prežečih pogledov, a tukaj bo svetlo in pesmi se bodo razlegale, nad misijoni se bo od vzhoda do zahoda, od morja do morja čez nebo izpisalo veliko jezuitsko geslo: Omnia ad maiorem.
16 Pod oknom žvižga kos, ga posluša, na posteljo lije topla spomladanska svetloba, jutro je, novo jutro njenega potovanja k Zlati skrinji, spet se ji zdi, da se blešči v daljavi njena lepota, lepota daljnega kraja, kjer se romarju razkrije Bog, kakor se razkrije v oni daljni deželi, kjer je nekoč hodil med divjaki, božjimi otroki, kakor se mu je razkrival v mrzli
ljubljanski kapeli baskovskega svetega moža Ksaverija; v tisti kapeli si lahko predstavlja z odprtimi očmi; če ga hoče videti sredi rdeče zemlje in gozdov daljne celine, mora zapreti oči, kadar zapre oči, ga lahko vidi jezditi ob reki, njena gladina je bleščeča kakor to jutro v visokih hribih, s katerih se bosta še danes spustila v ravnico.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani