nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V takem božjem jutru se iz temnordečega ozadja velike cerkve iztrgata dve moški postavi, kakor da bi stopili s pročelja, na katerem stojijo kipi svetega in svetega Roka, svete in svete, ta dva bi lahko bila seveda samo in Rok, s pročelja, ki ga razgibavajo rozete in pilastri, vse izdelano tukaj, v misijonih, nič ni prinesenega iz Španije in drugih evropskih dežel, vse izcizelirano v spretnih rokah gvaraníjskih kiparjev, ki so jih te umetnosti naučili jezuiti; kakor da bi shodila dva kipa,gresta po steptani rdeči zemlji čez veliki osrednji trg, superior Inocenc Herver in pater, prvi v črni sutani, drugi v delovni obleki, širokih hlačah, srajci s privihanimi rokavi do komolcev. Ustavita se ob kipu svetega, ki stoji na visokem stebru sredi trga, Marijin kip, zlat, najlepši v naselju, je v cerkvi, sveti, vojščak, je sredi trga, kjer vsak popoldne poteka čisto prava vojaška parada, Gvaraníji so odlični vojaki, znajo se braniti, znali se bodo braniti, sveti je zadovoljen, ko jih
gleda, kako eksercirajo s svojim orožjem mimo njega. Patra Inocenc in nista zadovoljna, stanje svetega ni dobro, modra barva na stebru se lušči, lušči se tudi zlata barva njegovega srca in napisa IHS v srcu, obnoviti jo bo treba, v nedeljo so binkošti, iz Asuncióna pripotuje provincial, spoštovani Joseph Barreda, mnogo profesov in koadjutorjev bo z njim, tudi predstavniki španskih oblasti iz Posadasa, ni dobro, da je steber svetega ob taki priliki razpokan od sonca in oluščen do beline.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani