nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zjutraj ga je zajela vedrina, kajti vse stvari so imele svoj red in vsi so se ga udeleževali z veseljem, ki ni bilo zapovedano, ki je bilo veselje nad življenjem stvarstva, to je mislil ob vsakodnevni jutranji maši, pri zajtrku v refektoriju, od koder so mogli patri skozi okna gledati na veliki trg, čez katerega so se že sukljali dimi jutranjih ognjev, kajti od hiš so prihajale vonjave močnatih jedi, s katerimi se je treba pripraviti na rokodelska in poljedelska opravila.
V takem božjem jutru se iz temnordečega ozadja velike cerkve iztrgata dve moški postavi, kakor da bi stopili s pročelja, na katerem stojijo kipi svetega in svetega Roka, svete in svete, ta dva bi lahko bila seveda samo in Rok, s pročelja, ki ga razgibavajo rozete in pilastri, vse izdelano tukaj, v misijonih, nič ni prinesenega iz Španije in drugih evropskih dežel, vse izcizelirano v spretnih rokah gvaraníjskih kiparjev, ki so jih te umetnosti naučili jezuiti; kakor da bi shodila dva kipa,gresta po
steptani rdeči zemlji čez veliki osrednji trg, superior Inocenc Herver in pater, prvi v črni sutani, drugi v delovni obleki, širokih hlačah, srajci s privihanimi rokavi do komolcev. Ustavita se ob kipu svetega, ki stoji na visokem stebru sredi trga, Marijin kip, zlat, najlepši v naselju, je v cerkvi, sveti, vojščak, je sredi trga, kjer vsak popoldne poteka čisto prava vojaška parada, Gvaraníji so odlični vojaki, znajo se braniti, znali se bodo braniti, sveti je zadovoljen, ko jih gleda, kako eksercirajo s svojim orožjem mimo njega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani