nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kljub grozeči nevarnosti so bila to vedra jutra in še mnoga leta pozneje mu bo vsako jutro v glavi tolkel ta vedri boben, ki ni bil vojaški, temveč boben dramila, boben, ki je prebujal ljudi k molitvi in delu, ptiče k petju in toplo sonce k božanju. Tudi ko bo daleč od tod, v trebuhu velike ladje, v njenem smrdljivem podpodju, ali na poti v Kelmorajn, se bo spominjal njihove topline in svetlobe, kakor ne bo nikoli pozabil mrzlih juter svojega noviciata v kapeli svetega Ksaverija, mraza, otrplih nog in ostre bolečine za nohti. Topi in vedri zvok mu bo pred utrujene oči priklical usihajoče zvezde daljnega neba, rumeno kroglo, vzhajajočo nad rdečo pokrajino, nad njene zelene gozdove, svetlikajočo se gladino reke Paraná.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani