nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Sin svetega nima več doma, kmetije, očeta, matere in sester, ima zidove celice, knjižnico, dogmatiko, latinščino, retoriko, molitev, pečat svetega Duha v duši. Zvečer so ga motna zimska bleščava Jakobove cerkve, še posebej Ksaverijev oltar, pri katerem se je še enkrat zaustavil, posodje in luči, zlati kipi in bleščeč mašni plašč, vse ga je potopilo v mrzle sanje, potoval je skozi neko mrzlo deželo, bril je veter, ali sem v Rusiji? je pomislil, to ni Kitajska, takšen mraz in na koncu velikeravnice mrzla, zevajoča svetloba, odprta v steno teme, vsa ta brezmadežna in mrzla čistost, usta svetlobe, ki se odprejo in ga pogoltnejo.
Zdaj je skozi režo priprtih oči videl, da je vstala v dolgi spalni srajci, včeraj jo je kupil zanjo pri krčmarici, povsem novo, nekoliko preveliko spalno srajco je kupil in zdaj je skrivaj opazoval, kako je vanjo oblečena stopila do okna in gledala v jutranji, noč, ki je izginjala, v dan, ki je prihajal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani