nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Podal je zaobljubo, “v roke”, kot se reče, provincialu, sprejel je obhajilo, exercitia spiritualia militaria so bila končana, zdaj je bil vojščak prve legije, Gospodov bojevnik in svetemu sin, in potem, ko si je v refektoriju hukal v premražene roke, se je pater že drznil pošaliti, če je zdaj sin svetega, potem je Gospodu, niso mu zamerili, vsi smo njegovi otroci, kakorkoli se imenujemo, a očeta imamo zdaj samo enega in vedel je, da to ni tisti, ki vlači hlode za gradnje grofov Turjaških. Sin svetega nima več doma, kmetije, očeta, matere in sester, ima zidove celice, knjižnico, dogmatiko, latinščino, retoriko, molitev, pečat svetega Duha v duši. Zvečer so ga motna zimska bleščava Jakobove cerkve, še posebej Ksaverijev oltar, pri katerem se je še enkrat zaustavil, posodje in luči, zlati kipi in bleščeč mašni plašč, vse ga je potopilo v mrzle sanje, potoval je skozi neko mrzlo deželo, bril je veter, ali sem v Rusiji? je pomislil, to ni Kitajska, takšen mraz in na koncu velikeravnice
mrzla, zevajoča svetloba, odprta v steno teme, vsa ta brezmadežna in mrzla čistost, usta svetlobe, ki se odprejo in ga pogoltnejo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani