nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Slovesna zaobljuba je minila kakor tiste dolge ure v času prve preizkušnje v kapeli Ksaverija, v jutranjem adventnem mrazu. Med dolgim čakanjem in notranjo pripravo ga je do bolečine zeblo v noge in za nohti, zadaj v cerkvi je stalo nekaj meščanov v, ki sicer tu niso imeli kaj iskati, a jih je provincial pripustil, ker so bili veliki dobrotniki Družbe, ni bil hud prekršek, saj je bil namenjen dobremu, a je motilo, če je bil sto in več juter tukaj sam, bi tudi zdaj želel opraviti to reč brez ljudi v. Podal je zaobljubo, “v roke”, kot se reče, provincialu, sprejel je obhajilo, exercitia spiritualia militaria so bila končana, zdaj je bil vojščak prve legije, Gospodov bojevnik in svetemu sin, in potem, ko si je v refektoriju hukal v premražene roke, se je pater že drznil pošaliti, če je zdaj sin svetega, potem je Gospodu, niso mu zamerili, vsi smo njegovi otroci, kakorkoli se imenujemo, a očeta imamo zdaj samo enega in vedel je, da to ni tisti, ki vlači hlode za gradnje
grofov Turjaških.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani