nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Stopil je izza vogala špitalske stavbe, ko ga je zaustavil prizor, od katerega mu je v prsi seglo nekaj nevarno omamnega, hkrati ostudnega in hkrati neskončno privlačnega. Nekaj mlajših gospodov, po oblekah sodeč meščanov, tistih ljudi, ki so pomladne dni preživljali drugače, kakor jih je preživljal on, je stalo pod drevesom, na prvi pogled je bilo jasno, da so to noč preveseljačili. Hotel je z naglimi koraki stopiti mimo, ko je pod belimi cvetovi akacije zagledal žensko, med njimi je bila mlada ženska, v njenih očeh je bila utrujena omotica, v njenih očeh je bilo nekaj, kar je to noč preživela in kar je bila kar pripravljena nadaljevati, njunapogleda sta se srečala, zvrtelo se mu je od njenih omotičnih oči, od njenega na vse pripravljenega pogleda, zadehtelo je od cvetov akacije in od njenega telesa...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani