nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pridige iz bukvic, imenovanih Exercitia sv. očeta, je znal na pamet, a v sebi je vedel, da se ti nauki in modrosti v njem nikoli ne bodo preizkusili, če ne bo šel na pot v tiste kraje, ki jih je lahko videl na slikah s Ksaverijem, na živih slikah v procesijah, kjer so nastopali črno pobarvani etiopski otroci, ali na gledaliških predstavah v avditoriju ljubljanskega jezuitskega kolegija, kjer so brali tudi poročila o pogumnih dejanjih misijonarjev, z Božjo pomočjo premagujočih velikanske razdalje, morske viharje, divje zveri, in ki so k luči evangelija spreobrnili toliko divjakov z njihovimi strašnimi nečloveškimi navadami, tudi z ljudožerstvom. Rekel je tam na hodniku rektorju, ki ga je gledal s pozornimi in preiskujočimi očmi, da bi rad vstopil v Družbo Jezusovo, a mislil je, česar ni rekel, pa je rektor brez dvoma vedel, mislil je, kako rad bi plul na premcu ladje z velikimi razpetimi jadri v neko kitajsko pristanišče, kakor je tja z Božjo pomočjo plul Ksaverij. Čez nekaj tednov je
dobil odgovor, kmalu zatem je opravil dolge eksamne, postal je kandidat, novic, prva stvar, ki se je je bil naučil, je bilata, da je o očetu in materi, o bratu in sestrah govoril v tempus praeteritum, kakor je naročala Konstitucija Družbe Jezusove, kmalu je to sprejel v sebi: imel sem očeta, bil je turjaški podložnik.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani