nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vendar ne, je župnik poslal v jezuitski kolegij, kjer so sprejemali revne učence, skrbeli za njihovo hrano, telesno in duševno, niti leto dni ni bil v kolegiju, kjer se je odlikoval pri latinščini, eksegezi in dogmatiki, bral je Vergila in poslušal profesa, ki je vsako uro začel s stavkom: vtisniti v dušo učenca, vanjo je treba vtisniti mero starodavne lepote.
Niti leto ni bil tam, ko se je odločil, da ne bo živel, kakor je živel njegov oče, nekega dne je počakal rektorja na hodniku in mu rekel, da hoče postati kandidat, čuti, da ga kličeta Bog in sveti, da ga kliče Družba Jezusova, njegova vojska, čuti, da je pripravljen na vse. ni hotel živeti, kakor je živel, dokler je bil pri starših, in tudi ne, kakor je živela večina ljudi, kar jih je poznal: v garanju in rojevanju, v nagonih, ki jih vodijo, v delu in suženjstvu, v pridobivanju denarja in v poskusih, da bi postali bogati, tudi tisti, ki so že bili bogati, so živeli tako, so pač hoteli biti bogati še bolj, oni, ki
jim je sam pripadal, so od začetka do konca preživeli v revščini in dokler jih garanje ni povsem izmozgalo, dokler niso povsem otopeli, so si želeli biti nekaj drugega od tega, kar so bili, namreč garaška podložniška živina; eni in drugi, je mislil mladi, eni in drugi pa živijo brez veselja, umrejo, ne da bi spoznali resnico, ne da bi spoznali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani