nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Mladi sholar, sin turjaškega podložnika iz zaselka Zapotok, je pripravljal svojo voljo, da se ukloni do zadnjega vlakna, kakor je bilo ukazano in kakor se je bil sam odločil. Za njim so bila leta otroštva, ki so bila leta podložniškega dela, v kakršnem se je rodil in bo umrl njegov oče, takoj ko je bil dovolj močan, mu je pomagal, ne ves dan, ne ves čas, oče je vlačil les iz gozda nad Zapotokom, sekal veje in lupil lubje s hlodov od jutranje ure do večernih zvonov od Svetega, od Device s Kureščka, ko je na poti domov in včasih v cerkvi zmolil zdravamarijo, on, njegov sin je pomagal, kadar je bilo dela posebej veliko, indela nikoli ni zmanjkalo, zakaj Turjačani so zmeraj nekaj gradili ali obnavljali, kadar niso oni, so drugi, kapelo, znamenje, so že okrog župnišča v Robu postavljali zidarske odre; drugače je skrbel za hlev, pasel, mati ga je pošiljala sem in tja, živel je, kakor bo živel njegov oče do poslednjega dne. Vendar ne, je župnik poslal v jezuitski kolegij, kjer so sprejemali
revne učence, skrbeli za njihovo hrano, telesno in duševno, niti leto dni ni bil v kolegiju, kjer se je odlikoval pri latinščini, eksegezi in dogmatiki, bral je Vergila in poslušal profesa, ki je vsako uro začel s stavkom: vtisniti v dušo učenca, vanjo je treba vtisniti mero starodavne lepote.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani