nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tam je bil svet, veliko sveta, čeprav je bil svetnik mrtev in je njegovo truplo, se pravi njegov kip, ležal v menzi oltarja, se je tu vse bleščalo od življenja njegovih potovanj, dogodivščin in dejanj za božjo slavo; prvi latinski stavek, ki se ga je bil naučil, je bil: omnia ad maiorem. ni želel postati svetnik, a želel si je, globoko in iz srca si je v tistih mrzlih jutrih želel, da bi lahko kakor Ksaverij potoval in se bojeval; ko imaš vse to zasabo, ni težko ležati takole, obdan s slikovitim in veličastnim oltarjem, mirno tudi brez njega, brez nebeške glorije, v skromno krsto je mogoče leči, a prej je treba nekaj storiti in doživeti. V tistih mrzlih jutrih je bilo v stranskem oltarju Jakobove cerkve v Ljubljani pogosto zelo toplo v srcu, misli so mu greli daljni svetovi, pokrajine, kjer ni nikoli snega kakor v turjaških gozdovih, ampak žareče sonce na nebu, veliko sonce in ponoči jasno nebo. Svetnik je bil velik in njegovo telo je ležalo sredi oltarja, njegovo veliko telo je
bilo mrtvo, a njegova duša je bila daleč v azijskih in afriških deželah, nanje je gledala z nebes, na svet, ki ga je Ksaverij poznal in bil v njem doma, črni kip, ki je predstavljal Afriko, je klečal ob njem in čudovita ženska, ki je bila Azija, kraljica in črni kralj, potem velika, seraf s srcem sredi prsi in krili, ki mu ovijata noge, in kerub, ki ima na prsih božje oko, zamorčki, goreča srca, gorečnost in modrost, zamorčki, Jezusovo ime, glorija in oblaki, rdeči veronski marmor in beli genovski marmor, izdelano v Benetkah in v Ljubljani, je čutil, da lije tudi nanj, na dušo, ki je prvič pogledala v Božje obličje v Robu, ki je hotela s tega roba zaplavati čez prostranstva, ki se je tu že odpirala in pripravljala na velike naloge.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani