nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
13 O mrzla jutra v hiši prve preizkušnje, ko je stal v kapeli Ksaverija pod oboki Jakobove cerkve v Ljubljani, ostal je tam po jutranjici, ko so premraženi sholarji iz kolegija že zdavnaj odšli, in včasih do prve ure pouka premišljeval, kakor so mu bili naročili, kakor je rektor naročil vsem tistim sholarjem, ki so se želeli pridružiti redu, o temna zimska jutra, ko so bile roke rdeče od mraza in noge otrple od stanja na mrzlem tlaku, o svetla spomladanska jutra, ko je svetloba skozi barvaste podobe na steklu oblivala najlepši oltar, kar jih je videl v Ljubljani in kar jih je sploh videl. Mladi ni videl veliko sveta, v glavnem je videl tisti del med turjaško posestjo in Ljubljano, od hiše v soteski in zaselku z imenom Zapotok je videl strehe in stolpe turjaškega gradu, hodil je s starši v cerkev v kraj s pomenljivim imenom Rob, bil je na robu, morda bi vse življenje preživel v soteski in na robu, med gozdovi in travniki, ko ga ne bi vzeli jezuiti v latinsko šolo.
In ko je prvič ugledal oltar svetega Ksaverija, se ni mogel več odtrgati od njega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani