nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
je vedela, kdo so jezuiti, kdo jih v tem času ne bi poznal, ponosnih Jezusovih vojakov, ki so v svoji bahati skromnosti v Ljubljani prekašali še stotnike in polkovnike cesarskih regimentov, pridigarji, sholastiki, učenjaki, videti jih je mogoče v sirotišnicah, kjer ponižno strežejo revnim, v predavalnicah univerz, in pravijo, da se jih da videti povsod na dunajskem dvoru, kjer spovedujejo vladarje in jim svetujejo v stvareh skupnega blagra cesarstva in njihovih podložnikov, videti jih je v bolnicah in pri Svetem, kjer enkrat pridigajo bohotno oblečenemu in nadišavljenemu plemstvu iz vse Kranjske v nemščini in drugič ljubljanskim meščanom in kmetom iz okolice v slovenščini, kdo jih ne bi poznal. Vedela je, da so to tisti mladi ljudje, ki pustijo vse, svoje premoženje, če ga imajo, darujejo Družbi Jezusovi, ki nočejo več videti ne očeta ne matere, ne brata ne sestre, ki so do zadnjega vlakna volje odločeni, da bodo delali za Družbo in z njo za visoko stvar vere. Tudi zanje,
kakor za uršulinke, ni razumela, kaj je skrivnost njihovega življenja, ki ni življenje šole, gledaliških procesij ali dela v bolnicah, a vedela je dovolj, da je razumela eno stvar: to, kar se je tukaj začelo, ni dobro zanjo, tudi zanj ne, za, moškega, ki stoji pred njo in je bil vso noč ob njej, za katerega je mislila, da ji je najbližji na svetu, a je naenkratpopoln neznanec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani