nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To je njegov blagi pogled, njegov močni pogled, ki gre nekam v notranjost in se nečesa oklene, tukaj, se je dotikala po telesu, in tukaj in tukaj je njegov dotik, so njegovi prsti, je njegova dlan, ki mirno in nestrpno in prijazno in vročično sega po njenem telesu, tako kot je prav, kakor tudi ona hoče, kot je bilo v snu, ko jo je bilo strah, in kakor je zdaj, ko je prav in dobro, ko nič ne more zoper to in ko hoče natančno to, in to je njegovo telo, del njegovega telesa, ki je drugačen od njenega natančno zato, ker tudi to mora biti tako, in ni dvoma, da je tako določeno od vsega začetka in so njegove ustnice na njeni koži, razžarjeni od vročice, od tiste vročice, ki je prišla s prehladom, kakor je bilo določeno, in od tiste, ki je prišla z vročo željo nekje iz notranjosti, ustnice, ki se dotaknejo od dvojne vročice razžarjenega telesain polzijo po vroči telesni pokrajini in sta nazadnje dišeči, po telesih, po znoju, po skupnem dihanju in ječanju dišeči telesi, brez razvrata, brez
greha, v vzajemnosti, ki je pravilna, ker to čuti, ker tako mora biti, ker je ta moški kratkomalo njen in je ona odslej njegova do konca svojega časa.
In zdaj, ko je tako, zdaj hoče vse vedeti, vse o njem, o slehernem dnevu njegovega življenja brez nje,, reče, kdo si?
stoji ob oknu in gleda sestro, ki maha z rokami in konjarju nekaj pripoveduje, še zmeraj se nista odpravila, kam se odpravlja sestra? ne ve, kaj naj reče, ali sam ve, kdo je, odkar ni več, kar je bil, in odkar ga to, kar je bil, spremlja ponoči in podnevi, stroge besede patrov, blagi pogledi bratov, vzgojenih v pokorščini, odločenih za pokorščino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani