nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Z nemirom naraščajoče jeze je opazoval, moško, ki je hodil okrog v velikih krogih, kakor je hodil on, ki se ji je previdno približeval, kakor je hodil on, vendar z vso pravico vojvode, s pravico zaščitnika, ki mu je navsezadnje takšno zaščitništvo podelil njen oče, kakor ga je podelil župniku, preden je romarska procesija odšla od Svetega Roka na Kranjskem. Videl je nek večer, kako je, preden je odšla v hišo, segel k njenim lasem, in jo na videz očetovsko, v resnici pa zversko, s kretnjo prežeče zverine pobožal, se dotaknil njenega lica. In je začutil bolečino, ki je bila skoraj telesna, ki je bila tudi nekako zverska, zakaj v njem se je prebujalo nekaj popadljivega, nekaj, kar je mislilo in čutilo njeno telo, in hkrati silovito jezo do onega človeka, ki je segal Z roko po njej, jezo, ljubosumje, ki se je sprevračalo v jezo, kakršno je videl v vaških gostilnah, tam, kjer izdrejo nož, izzivalno zapičen v mizo, in z njim koga zabodejo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani