nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Sestra ve, da med tema osebama obstaja skrivna napetost, ve, kakšen nemir je zasedel njuni duši, njegovo jezuitsko pamet in vsako vlakno njegovega telesa, že takrat, že takrat, ko je ugledal Katarinin obraz ob romarskem ognju. Sem je prišel iskat tisti mir, ki ga je bil izgubil na daljnem kontinentu, v podpalubju neke galeje, na begu, v odpovedi, v razkolu s svojimi brati, iskal ga je med domačimi ljudmi, a komur je tako določeno, ga ne bo našel, že na poti ga je vleklo k njej, skušal je biti v njeni bližini, a to je bilo le redkomogoče, zakaj dekleta in ženske, ki niso imele mož, so potovale skupaj, očesa strogosti so svarila pred razvratom, ostre besede neprijetnih jezikavih bab so ga zaustavljale, kadar se ji je hotel približati pri kosilu. Zvečer je s psom, ki mu je sledil na vsakem koraku, taval okrog hiš, v katerih je slutil njeno navzočnost, zdelo se mu je, da sliši njeno dihanje, njeno mirno spanje, planje njene kože, potovanje njene duše v kraje, od koder je prišla, kjer je
pustila očeta, k materi nad oblaki, o kateri je govorila zjutraj, v blodni vročici, o materi, ki živi tam med angeli in opazuje njeno življenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani