nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In romarji, ki so zapustili svoje blatne vasi, svoje živali, s katerimi so živeli skoraj v istih prostorih, njihovo smrdeče govno, ki so zapustili svoje dišeče zemeljske travnike in se napotili skozi deževja in vodovja, čez gorske prelaze, skozi nevarne soteske, preko gora, da bi se njihove duše dotaknile nečesa, kar je slutnja zemeljskega svoda, zvezd, ki jih od otroških let naprej gledajo in jih ne razumejo, ne razumejo jih kmetje in ne razume jih on po vseh letih, ki jih je prebil v knjižnicah, ti romarji so mu bliže kakor njegovi bratje, ki so zapustili nesrečne paragvajske redukcije, mile duše rdečih ljudi na rdeči zemlji. In zdaj je namesto novega miru, ki ga je iskal, našel še hujši nemir, ki ga ne razume, nemir, ki prihaja od ženske, ležeče na postelji za temi vrati, za okni, za vrati, skozi katera bi hotel, pa ne more, ker jih čuva strašna sestra. Sestra ve, da med tema osebama obstaja skrivna napetost, ve, kakšen nemir je zasedel njuni duši, njegovo jezuitsko pamet in vsako
vlakno njegovega telesa, že takrat, že takrat, ko je ugledal Katarinin obraz ob romarskem ognju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani