nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Sel je za romarji, da bi našel, kar je onkraj velikega morja pustil za sabo, zdaj je sedel pred vrati karmeličanskega hospica, gledal v pasje oči in jih spraševal: od kod si, žival nesrečna oskubljena, kako te kličejo? Poslušal je Katarinino stokanje in molil za njeno ozdravitev. In romarji, ki so zapustili svoje blatne vasi, svoje živali, s katerimi so živeli skoraj v istih prostorih, njihovo smrdeče govno, ki so zapustili svoje dišeče zemeljske travnike in se napotili skozi deževja in vodovja, čez gorske prelaze, skozi nevarne soteske, preko gora, da bi se njihove duše dotaknile nečesa, kar je slutnja zemeljskega svoda, zvezd, ki jih od otroških let naprej gledajo in jih ne razumejo, ne razumejo jih kmetje in ne razume jih on po vseh letih, ki jih je prebil v knjižnicah, ti romarji so mu bliže kakor njegovi bratje, ki so zapustili nesrečne paragvajske redukcije, mile duše rdečih ljudi na rdeči zemlji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani