nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nekakšen, kos debla, prileti z vodo in ga pokoplje pod seboj in mu izpolni prošnjo, upati je samo, da res v nebesa in ne s peklensko reko navzdol, kamor nese nesrečno telo, odbijajoče se od skal, za to bo molil župnik v Kelmorajnu in še mnoga leta pozneje pri Svetem Roku, če se bo kdaj vrnil tja, če se bo sploh kdo vrnil. Potem vidijo samo še njegovo romarsko palico, ki se zatakne med kamne in kot čudno znamenje tam obštrli v zrak. Vsi vejo, da je stari prvi, ki ne bo videl svetinje treh kraljev in vsi mislijo nase, vsak nase in na svoje bližnje, ali bodo kdaj prišli tja?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani