nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kdor v takih okoliščinah tako vroče prosi, mu je seveda prošnja kmalu uslišana, pravzaprav kar nemudoma. Samo da bi šel gor v ne bo, k tebi, Oče nebeški, in ne s tem hudournikom navzdol v zemeljsko luknjo, s to vodo, ki med silnim bobnenjem vali velike skale, da vsi težijo tudi od mosta, od debla, na katerem visi od Svetega Roka, stari in moli roke k nebu, umikajo se od te peklenske reke, ki ne more dreti drugam kot dol v peklensko brezno. Nekakšen, kos debla, prileti z vodo in ga pokoplje pod seboj in mu izpolni prošnjo, upati je samo, da res v nebesa in ne s peklensko reko navzdol, kamor nese nesrečno telo, odbijajoče se od skal, za to bo molil župnik v Kelmorajnu in še mnoga leta pozneje pri Svetem Roku, če se bo kdaj vrnil tja, če se bo sploh kdo vrnil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani