nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Z vseh koncev derejo z bregov hudourniki, zdaj ne morejo ne naprej in ne nazaj, nobeno Mihaelovo vpitje ne pomaga, vozovi se prevračajo, konji skušajo bežati v hrib pred naraščajočim vodovjem v dolini, pred široko vodo, ki dere čez cesto, nekaj jih preči, drugi se zaustavijo, nekaj mlajših moških sleče težke kocaste plašče, da jih ne bi ovirali, in skuša čez, vendar enega med njimi že spodnaša, že izgublja ravnotežje, kmalu bi potegnil za seboj še druge, ki ga s palicami in rokami komaj rešujejo izpod lesa in kamenja, težkih kosov, lahkih za deročo vodo, težkih za človeške kosti. Ko ga potegnejo nazaj na suhi del ceste, je krvav in zlomljena roka mlahavo binglja ob njem. , močan kakor bik, ukaže z brega zvleči s koreninami vred izruvano drevo, sam ga grabi in ga premika, drevo je treba potisniti čez, hojajo in sopejo, porivajo, kolikor še imajo moči; vozove so že vlekli iz blata, bolnike navkreber, Magdalenko so raztovarjali in natovarjali, tovorna živina, ne pa sveti popotniki, a
most se posreči, deblo je dobro za prehod, vozove pustijo, konje bodo poiskali, ko se neurje unese, vse bodo spravili v red, zdaj je treba reševati svojo kožo, ubogo življenje na tem svetu, ki nima niti toliko časa, da bi opravilo obračun, kesanje in pokoro za oni svet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani