nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vidim, reče z radostjo in bolečino, ki je nihče razen nje ne more doumeti, vidim našega Odrešenika, bijejo ga po telesu in po obrazu, vidim njegovo razbičano telo, ki mi niha pred obrazom, razpelo niha v velikem prostoru, in njegovo drobno, njegovo nežno telo je polno ran, polno pravih lukenj, iz katerih brizga kri, reke krvi iz drobnega telesa, iz jeter in srca in pljuč, iz glave in rok in spola, in vsa ta kri je kri življenja in kri ljubezni, neskončne ljubezni, ki me prenavlja, da sem naenkrat lahka, da nisem Magdalenka, ki leži v lastni teži na vozu, potujočem v Kelmorajn, ampak od same koprneče ljubezni, ki me zaliva hkrati z njegovo krvjo, tako lahka, da lahko lebdim nad tem vozom, nad prenočišči romarjev, ki glodajo svoje jutranje skorjice kruha, ki jih jemljejo iz cul, nad dimom, ki se dviga nad hišami, nad gozdom, pod skalnatimi vrhovi, od koder bobni jutranja starega preroka, tam vidim sveto kri, vidim ljubezen te krvi, po vsem svetu in vsem mojem telesu teče ta kri, to
vidim, in od tega živim v radosti in bolečini, v radosti, ker mi je to dano videti, in v bolečini, ker je njegovo trpljenje za nas, za našo rešitev tako veliko in tako brezmejno.
je nehal potovati po nebu, Magdalenka se je umirila in med tihim ihtenjem čakala na jutranji obrok, romarji so ves dopoldan postopali po gorskem zaselku in čakali, da bodo nadaljevali pot. Povsod je bilo veliko blata in ker je bilo veliko ljudi toliko časa na enem mestu, je bilo tudi veliko človeškega blata, začelo je zaudarjati in mnoge ljudi je to spravljalo v slabo voljo, začeli so se glasni prepiri in očitanja, romanje ni samo potovanje skozi kristalno svetlobo, je tudi pot skozi blato.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani