nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kaj vidi Magdalenka, da njeni kriki odmevajo v noč, kaj vidi? se spoštljivo in zaskrbljeno sprašujejo romarji, je to, kar vidi, dobro ali slabo, prinaša srečo ali nesrečo, veliko dobrega, to je moč soditi po njenih veselih, a še več je hudega, o tem govori njeno stokanje. Vidim, govori Magdalenka šepetaje, kadar ne, vidim, šepeta zase in vase, in ne pove nikomur, tudi svojemu vojvodi ne, on mogočno leži ob njej, njegov mogočni trebuh seenakomerno dviga in spušča. Vidim, reče z radostjo in bolečino, ki je nihče razen nje ne more doumeti, vidim našega Odrešenika, bijejo ga po telesu in po obrazu, vidim njegovo razbičano telo, ki mi niha pred obrazom, razpelo niha v velikem prostoru, in njegovo drobno, njegovo nežno telo je polno ran, polno pravih lukenj, iz katerih brizga kri, reke krvi iz drobnega telesa, iz jeter in srca in pljuč, iz glave in rok in spola, in vsa ta kri je kri življenja in kri ljubezni, neskončne ljubezni, ki me prenavlja, da sem naenkrat lahka, da nisem
Magdalenka, ki leži v lastni teži na vozu, potujočem v Kelmorajn, ampak od same koprneče ljubezni, ki me zaliva hkrati z njegovo krvjo, tako lahka, da lahko lebdim nad tem vozom, nad prenočišči romarjev, ki glodajo svoje jutranje skorjice kruha, ki jih jemljejo iz cul, nad dimom, ki se dviga nad hišami, nad gozdom, pod skalnatimi vrhovi, od koder bobni jutranja starega preroka, tam vidim sveto kri, vidim ljubezen te krvi, po vsem svetu in vsem mojem telesu teče ta kri, to vidim, in od tega živim v radosti in bolečini, v radosti, ker mi je to dano videti, in v bolečini, ker je njegovo trpljenje za nas, za našo rešitev tako veliko in tako brezmejno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani