nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To je Magdalenka, njeno veliko telo leži na vozu, ki ga izmenično vlečejo konji in mule, to je Magdalenka, ki s svojimi bolečinami in radostmi, kakršnih ni deležen nihče drug, potuje v daljno deželo. Njeno veliko telo, obilje njenega mesa diha in se premika, valujoča planja te rdečkaste in razgibane človeške konfiguracije se giblje od roba voza do roba, romarskega principala, ki mirno spi ob njej, vajen njenega bogatega notranjega življenja, ne sliši ječanj in vriskov, še oddaljenega grmenja ne sliši.
Kaj vidi Magdalenka, da njeni kriki odmevajo v noč, kaj vidi? se spoštljivo in zaskrbljeno sprašujejo romarji, je to, kar vidi, dobro ali slabo, prinaša srečo ali nesrečo, veliko dobrega, to je moč soditi po njenih veselih, a še več je hudega, o tem govori njeno stokanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani