nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Joyceov učenec, poved v sobesedilu:
Zato tudi njegovo nemočno telo ne čuti več dežja poroga, ki pada nanj, na zaznava plohe psovk, ki tolče po njem, sploh se ne zmeni za povodenj smeha, ki lije čezenj, in ne sliši toče besnečega zmerjanja. Enakomerno in oddaljeno hrumenje namreč traja tudi zunaj njegove glave in njenega praznega, votlegaprostora, to naenkrat tudi ni več nesmiselno hrumenje zmeraj novih množic, ki tulijo in zavijajo kakor kraška burja skozi tržaške ulice k morju, to je hrumenje, ki prihaja in v daljavi, v neskončnem prostoru narašča iz ene same besede, besede, ki ni angleška in ni slovenska in sploh ni zapisana v nobenem jeziku, ki ni bila nikoli izgovorjena in uporabljena za opis česarkoli, ki pove vse, četudi je ne učitelj in ne učenec ne moreta izgovoriti, beseda, ki jo je v njeni nerazumljivosti mogoče razumeti, pa čeprav je ne učenec in ne učitelj nikoli ne bosta mogla uporabiti. To je tisto, kar bi zdaj rad povedal svojemu tržaškemu učitelju, kajti zdaj razume, da
je ena beseda na začetku in ista na koncu in da ta beseda sploh ni vprašanje jezika, v katerem je izgovorjena ali zapisana.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani