nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Herodež in pastirc, poved v sobesedilu:
Srež na vejah, hlad, zima, bodikaste iglice dreves, teče, nekam teče... in potem je na jasi, kjer pastirci pojejo in skozi prsi, skozi glavo, skozi telo, povsod se razlije takšna topla zimska mesečeva svetloba, takšna pesem v toplem pastirskem ovčarskem... takšna pesem na kristalni, na razsvetljenijasi pod gručami hiš... oh, čudo, kaj je to, da vsred noči se že dani... Glej, v plava vse nebo, in petje zlega se lepo... vsi pašnik razsvetlen, so tam pred... In zvezda, zvezda, proti kateri se vzpne, tja gor, visoko, da so ostali pastirci naenkrat daleč spodaj, razsvetljena zimska pokrajina daleč spodaj, sleme domače hiše daleč spodaj, neonske luči Ljubljane mnogo let pozneje daleč spodaj...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani