nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Herodež in pastirc, poved v sobesedilu:
Potem gre ven, ven iz hiše, ven iz, ven iz in se pogovarja s... tista lepa vdova stoji z njima, vino pijejo... v zadružnem domu plešeta z njo, oba, in, ona pa je naenkrat tako sama, tako sama, in se držita čez ramena, njuna spačena pijanska obraza pojeta, neko svinjsko pesem pojeta, ko je jutranja ura in odhajajo iz dvorane, in ona daleč, daleč, tam, kjer sta s stala pred hišo pod zvezdami, pod zvezdo, ki se je bila rodila, zunaj ob oglarski kopi tuli, zavija kot pes, sama in zapuščena je kot psica... ki bo zatulila tja gor v zvezdno nebo, in res zatuli, zavije, Jezus, reče, v sanjah tulim, v sanjah sem nesrečna, kakšna neumnost, reče, v službo moram, kakšne sanje, kaj je to? Srež na vejah, hlad, zima, bodikaste iglice dreves, teče, nekam teče... in potem je na jasi, kjer pastirci pojejo in skozi prsi, skozi glavo, skozi telo, povsod se razlije takšna topla zimska mesečeva svetloba, takšna pesem v toplem pastirskem ovčarskem... takšna pesem na kristalni, na razsvetljenijasi pod
gručami hiš... oh, čudo, kaj je to, da vsred noči se že dani... Glej, v plava vse nebo, in petje zlega se lepo... vsi pašnik razsvetlen, so tam pred...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani