nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Herodež in pastirc, poved v sobesedilu:
Jezus, reče, to so dvojne sanje, sanjam, da sanjam, to je tisti podvojeni odmev, dvojna senca. se smeje, je, z gresta čez travnik in gozd, rad se smeje, z gresta veliko let pozneje po neki Ljubljanski ulici, se gleda v izložbo in se smeje... z gresta čez travnik, tisti, čez katerega teče slap tja dol v brezno, odkoder se izteka ocean v središče zemlje... pod lepo zloženo oglarsko kopo se skrijeta in toplo ji je v trebuhu, legla bo z njim, legla bi s, pa leže z in skozi režo med zloženim lesom, tako, kot so bile prerezane oči Gašparja in, vidi vdovo v črnem, tisto, ki ima v telesu hudiča, kot pravi njena mati, kot pravi njen oče, s tisto vdovo gre in naenkrat ji je tako hudo... v prsih jo boli, pa se smeje, reče: je postal srdit, ker novi kralj se ima rodit. Potem gre ven, ven iz hiše, ven iz, ven iz in se pogovarja s... tista lepa vdova stoji z njima, vino pijejo... v zadružnem domu plešeta z njo, oba, in, ona pa je naenkrat tako sama, tako sama, in se držita čez ramena, njuna
spačena pijanska obraza pojeta, neko svinjsko pesem pojeta, ko je jutranja ura in odhajajo iz dvorane, in ona daleč, daleč, tam, kjer sta s stala pred hišo pod zvezdami, pod zvezdo, ki se je bila rodila, zunaj ob oglarski kopi tuli, zavija kot pes, sama in zapuščena je kot psica... ki bo zatulila tja gor v zvezdno nebo, in res zatuli, zavije, Jezus, reče, v sanjah tulim, v sanjah sem nesrečna, kakšna neumnost, reče, v službo moram, kakšne sanje, kaj je to?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani