nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Herodež in pastirc, poved v sobesedilu:
ji sname klobuk, prime jo za komolce, da mora vstati, ob njem stoji, ob njegovem širokem herodeževskem telesu, ki diši po vinu, po barvi, po plašču iz shrambe, nekoliko trepeta, ko jo po obarvanih licih... Kako si lep, pastirc, reče, in ji dviguje lase, da mu padajo med prsti, in topli prsti ji nalahno odpirajo gumbe na bluzi, na svojih drobnih prsih začuti njegovo toplo dlan, ki se sprehaja sem in tja, dlan, ki se toplo sprime z njeno kožo... potem sta zunaj in in jo stisne k sebi... kakšna noč, reče, kakšen lep pastirc si postala... odpne si herodeževski težki plašč in vanjo buhne vonj po telesu, po ognju, po oglarski kopi... pojdi, reče, pojdi raje, zakaj jaz sem neusmiljeni kralj... To ona ve, vsako noč se ji sanja, kako stopa čez otroška trupla...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani