nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Herodež in pastirc, poved v sobesedilu:
jo dvigne k sebi, da gleda njegove prerezane oči, napeto prerezano kožo, tenki odprtinici, skozi katero jo vidi, dvigne jo in položi jo na pobočje strmega hriba, in jo spusti, ne porine je, samo spusti jo iz rok in zdaj se pelje navzdol, na vodi, nahitri, čez tisto oceansko morje, o katerem je pripovedoval oče in ki se izliva v velikanski slap... velikanska površina, ki se bo zlila nekam dol, v neko hudourniško brezno tam za sosedovim travnikom... tam je mesto, tja rajžajo Sveti trije kralji... in zdaj ga drži za roko, enega od treh pastircev, tudi on je deklica, njegova roka je topla: pojdite za mano, pravi, vas notri peljam, jaz pojdem ta prvi, korajžo imam... zdaj ji spet srce utriplje, rdeča obarvana lica ji žarijo, ena luč žari na nebu, ta žarje v višavah... poje, sliši svoj glas, kako poje, iz nekega prostora prihaja kot odmev, kot podvojeni glas, spod pastirskega klobuka, iz, od gozda odmeva, dvojni glas, dvojna senca... In ko hočejo pastirci vstopiti, stoji tam... šele
zdaj ga zagleda, njegov temni, njegov zagoreli, njegov lepi obraz, njegove zelene oči, njegov črni plašč, njegove tople roke, in čuti, da bo obnemela, da ne bo mogla izgovoriti, zapeti niti ene besede več... In teče v tisto vežo, kjer je mleko na policah, kjer diši po kislem, in si prekrije obraz s širokim pastirskim klobukom... toda tukaj v temnem prostoru je tudi njegovo dihanje... vrata se odprejo, notri v izbi pojejo in se smejejo, notri v izbi teče vino, pa stoji ob njej, v pramenu svetlobe od vrat...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani