nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Galjot, poved v sobesedilu:
To jutro, to drhtenje rosnih kapljic na listju, sveže, sveže; meglica, ki se je prelivala spodaj ob zemlji, grmičevje, potok, nikjer nobene poti - prava znamenja svobode, v katero je zdaj jezdil Ot, prostranstva, ki se je na vseh koncih odpiralo njegovim očem, sama odprtost vsepovsod. Za njim pa noč te dežele, z vsemi njenimi hudimi dejanji, plameni, ropi, čarovnicami, verovanji, zlimi duhovi, ki jih zemlja skriva v svojem naročju, ki se pretikajo okrog hiš vsako uro dneva in noči, ki lezejo ljudem pod kožo in v srca, ki obsedajo živali, da žalostno poklekajo na prednje noge. Vse to je za njim, vsi sodniki in zdravniki, stražniki in kmetje, vsa poštena soseščina, mož v črnih oblačilih in njegova prekleta neumna Štajerska s svojim stodevetim členom vred, vsi sumi, vse stopnje, Lampretič in njegovi možje z njihovimi ceniki, štiftarska bratovščina s svojimi verovanji in programi in ognji in biči in skoki in občevanji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani