nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Galjot, poved v sobesedilu:
Polaščalo se ga je vznemirjenje, tudi njega, ki je vendar te velike in zgodovinske trenutke pričakovanja tako neslavno preživljal, kar naprej med ženskimi bedri, vse do zadnje noči, ko se mu je vendarle v razumu zablisnilo spoznanje, da se tukaj navsezadnje dogaja nekaj tako pomembnega, česar še nikoli poprej ni doživel in nikoli pozneje ne bo.
Še njega je vleklo v tisočnogo gomazljivko, še njega je neka neznana sila vezala v ta organizem, katerega sleherna edinka je bila obsedena od napetosti, ki je že toliko noči drhtela in trepetala v zraku, po ulicah, po poljih, ob reki in v izbah. Pamfleti, zataknjeni za hišna vrata, nočne aretacije, ovadbe, zasliševanja in prisluškovanja, številni neznanci, ki so postopali po mestu, vojaštvo, ki se je zadnje dni zgrnilo pod mestne zidove, množica plemstva, ki se je nastanjala po meščanskih hišah; vsi ti lepi in surovi in strašljivi dogodki praznovanja v ničemer niso poniževali na prozaično raven
nekega zemeljskega in obvladljivega dogajanja, nasprotno, iz vsega tega je dihala tista čudna zgodovinska negotovost, tisti čar velikega trenutka, sredi katerega se ljudi loteva rahla skupinska blaznost, ko izgubljajo tla pod nogami in se vesoljni prostor razceplja in izmika trezno presojajočemu umu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani