nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Galjot, poved v sobesedilu:
Prav v grlo je segla brozga, ko se je ozrl dol k temu razgaljenemu telesu, k tem razkrečenim nogam, ki sta kot dve beli kači negibno ležali na postelji, nad njima pa se je dvigala grmada oblačil, ki so jo roke trdno sprijete tesno držale navzgor in skupaj. Te tanke meče in ta izbočena kolena, tisti temni trikotnik zgoraj, ta žival, ki brez glave in vsega drugega živi svoje samostojno življenje in čaka na kdo ve kaj, nemara na to, da se bo nekakšen rdeč zaril v te cevčnice in brstišča; na nekakšno mehansko opravilo, na nekakšen ponavljajoči se postopek, enak vsem drugim enakim, administrativnim opravilom. Ta žival brez telesa, z dvema udoma in črnim trikotnikom na vrhu; to spodaj, zgoraj pa kup oblačil in krp in čipk in med njimi ozek, izsušen, pretisnjen bled obraz z vodenimi očmi, ki gledajo v strop, ta dva organizma, ki vsak zase ležita na tej postelji in vsak zase čakata, da bo zgoraj in spodaj zaplala kri hitreje ... on pa s tem kosom papirja v rokah, ki strepetava,
kot bi ga v pregibal vetrc, z vsemi krvavimi rabljevimi opravili v rokah, z vsem nenadnim streznjenjem v rokah, z vsem strahom in spomini in nenadnim spoznanjem v rokah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani