nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Galjot, poved v sobesedilu:
Iz njegovega temnega pogleda so izginili samotni ognji, opustele pokrajine, planina v prvem zimskem snegu, osamljeno domovanje, zidovja sodnega stolpa, žolnirski obrazi iz krčem, zaripli, zapiti obrazi, vreščanje srdite množice, umazani prostori planinskih kočur, dim, sonce, sneg, velike konjske zadnjice v enakomernem valujočem ritmu, vso to mravljinčasto mrgolenje, ki se je poprej sleherno noč, ko je legal k počitku, pretakalo po lobanjskem kotlu, vse to se je izcedilo, izteklo, izginilo. Gorjupi spomini so se prelili in potopili v to bliščobo golega ženskega telesa, v to frljanje in frfotanje mehkih tkanin, premikanje belih udov, v nočno sopenje in hlapanje brez konca in kraja, v enoglasje zvokov in čutij, v napeto drhtljivost in stik in bližanje in gibanje in druženje teles, v čmokotanje in potno polzenje, v razpiranje in prediranje cvetovja, v eno samo in neprekinjeno brstišče organizma, v to divjaščino in pogubo in crkavanje v ženskem mehkužju. Bedrabedrabedra v pogledu in
čutju in sluhu, v razumu in zavesti povsod sama gola,, premikajoča se ženska bedra.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani