nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Dve sliki, poved v sobesedilu:
In vendar se ga je ustrašila, pravi, dobesedno ustrašila, zakaj v takem hipu se v človeku v neznatnem delčku časa vse pomeša, spomin in razpoznava, tujost in nesporazum, tak hip človeka zmede, v tolikšni meri zmede, da jo izpod lobanje in po vsem telesu pretrese neznan in srhljiv občutek. In tudi potem, ko Anselmo z izmišljenim izgovorom odide, ko sta sama v avtomobilu v samotni ulici, ko ji poljubi lase in vrat in ustne, se ne more iznebiti tega nenavadnega občutka. Zvečer, v tistem tesnobnem času med dnevom in nočjo, ko ležita na razmajanem kavču v majhni hiši, v ozki ulici Casulla, ko poslušata naraščanje večernega hrupa ljudi in živali vse naokrog, je nenadoma jasno, od kod ta občutek, ki je noče in noče zapustiti: se je v resnici spremenil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani