nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Zgrabi, obrne, narazen, narazen, in potem se v sobo debelega mrhovinarja Asiškega ulije snop svetlobe, vse jutro, vse mesto s svojim hrupom, s trobljenjem avtomobilov in z govorjenjem pešcev na ulicah, z vsem življenjem, ki se bohoti po pločnikih, vse mesto vstopi, branjevke na tržnici, z okroglimi trdimi rokami, zavaljene gospodinje, ki sopihajo čez vse mostove s svojimi cekarji in solato, sprevodnice, ki jim žvenklja drobiž v črnih usnjenih torbah, ko berejo poceni romane, dične dijakinje s trdimi malimi prsmi in mehkim puhkom po nogah, puhaste, mehke, sladke, trgovci s svojim zehanjem pred praznimi pulti, natakarji s prtički in jutranjimi golaži za pijance, vedri Bosanci v kanalih, do pasu goli, lepi, močni, ogoreli, dentisti z vonjem po arzenu, delavci kovinske tovarne, ki sedijo pri malici v umazani menzi, politiki, konjederci, slikarji, mehaniki, igralci, upokojenci, novinarji, finančni inšpektorji, borci, profesorji, rejci malih živali, pleskarji, kmetje, duhovniki, vojaki,
lukarji, mesarji, uradniki, študenti, peki, vrtnarji, klobasožerci, krojači, čarovnice, tatovi, morilci, prazne galerije, hladni muzeji, slaščičarji, uradniki komunalnega podjetja, geodeti, vozniki, banke, zadaj pa travnate pokrajine, rosne, s ptičjim petjem, vse valovite Slovenske gorice, morje hribčkov, vsa skladna in tiha dežela tam za hrbti škatlastih stolpnic prihaja v zasmrajeni, po konjaku in cigaretah smrdeči dihurjev brlog.
Brivski strojček poje svojo monotono pesem po Františkovem tolstem obrazu, z redkimi kocinami poraščenem. Ko ga premika gor in dol, se skladno s pritiskanjem kovinske mrežice pomika tudi koža, pod njo pa valovi tolšča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani