nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Zdaj se ustavi, zapiči in potem se tam nekje zadaj v glavi vsa ta migetajoča, brezbarvna množica hieroglifov, pokončnih, ravnih in zavitih črt začenja oblikovati v pomene. To so besede, to so imena padlih za temi zidovi, znana, domača, črkasta, kamnasta, stara imena, naj ne zamre njih spomin z velikimi, zabrisanimi znaki spodaj. Ko jih Vatovic razbira in ureja, ko išče pod črko V, ko se skozi debele naočnike napenjajo zenice, da bi umirile pogled, dosegle jasnost, se tam za njegovim hrbtom pokaže ena sama čista podoba: vrsta vojakov s čeladami na glavah, v sivih uniformah, v bojni opremi, vrsta vojakov, enako velikih, z enakimi potezami na obrazu, z enakimi kretnjami trešči s petami skupaj, nogo naprej, da kamenčki, potreseni po štirikotnem prostoru, zletijo na vse strani, nogo naprej in potem kot na tihi, nevidni, skriti ukaz dvigujejo puško k obrazu, v zrak in se zgoraj iz cevi rahlo zakadi, ko ustrelijo proti svetlobi zgoraj, proti oblakom na nebu, in puške, svetle in gladke,
potisnejo predse, poprimejo, premaknejo vzvod, jih dvignejo in ustrelijo v čast v spomin.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani