nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Srednji vek, čas, ko so stavili kamen na kamen, da bi jih ubranil pred, je pustil v njem svojo vlago, tam po temnih presledkih med oglatimi granitnimi kockami se komaj slišno premika dol k zemlji, h kanalom, varnemu zatočišču, prijaznemu domovanju podgan, starih očakov, ki pomnijo vse svinjarije, kot jih odplakuje mesto že tisočletja. Zato je svetloba trga razpoke varljiva podoba, v zidovih in spodaj in okrog je temna vlaga, to Vatovic dovolj dobro čuti v tem neznanskem popoldnevu, v tem grozečem in črnem dnevu, ko namerja svoje korake čez široko cesto, proti kraju, kjer bo s toplo čobodro napolnil tisto veliko praznino, ki se mu iz želodca širi v prsi in grlo. Stopalo mu drsa z roba pločnika, vsak trenutek je spodaj na tleh, na asfaltu, pa se znova umika na granitni rob, ko švigne mimo bleščeča pločevinasta živalca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani