nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Življenje in delo Venca Poviškaja, poved v sobesedilu:
se je izgubljeno ozrl okrog sebe in se prestrašil svojega lastnega glasu, kajti v njegovem zarjavelem samskem srcu, ki ga je imenoval kamen, se je v tistem trenutku tako močno zganilo neko sladko‐otožno, že zdavnaj pozabljeno čustvo, da je pri priči vstal, skesano priznal, da je star in trapast, ter naglo izginil na seno, ker se je bal, da bo moral pred vsemi seči v žep po robec, se okreniti v steno in si obrisati »smet« iz oči.
Ko se je Moj Jezus potolažil, je napregel in se odpeljal k »Trem kronam«, da položi svojo razbeljeno glavo v široko, toplo naročje »svoje stare« in ji skesano prizna, kako velika in nečloveška zverina je.
je ostala sama.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani